Duhovnost zaposlenih v paliativni oskrbi


Percepcija duhovnosti zaposlenih v paliativni oskrbi stanovalcev slovenskih domov za starejše je bila osrednja raziskovalna tematika študentke socialne gerontologije na Alma Mater Irene Švab Kavčič, pod mentorstvom izr. prof. dr. Sebastjana Kristoviča.

Bolezni, starostna krhkost, usihanje so izzivi, značilni za obdobje starosti. Vprašanja, ki jih prinaša življenje v tem obdobju, so najzahtevnejša, ne le za bolnika ali umirajočega, ampak za vse, ki so vključeni v njegovo oskrbo. S stanovalci, ki se soočajo z upadanjem zmožnosti in s končnostjo, delijo tako strah kot upanje. 

Cicely Saunders, utemeljiteljica modernega paliativnega pristopa, je v konceptu totalne bolečine zajela fizično, psihično, socialno in duhovno bolečino. Da bi prepoznali njen pravi obraz, je potrebno poslušati in slišati, biti ob stanovalcu, kar omogoča, da se dotaknemo njegovih najbolj skritih kotičkov. Saunders je v logoterapiji našla odgovor, ki osmisli delo s hudo bolnimi in umirajočimi in življenje vse do njegovega izteka. Da bi zaposleni lahko zagotovili oskrbo, kakršno hudo bolni in umirajoči potrebujejo, morajo razumeti svojo vlogo. 

»V percepciji duhovnosti zaposlenih v slovenskih domovih za starejše pri paliativni oskrbi stanovalcev je prepoznan močni faktor eksistencialna komponenta duhovnosti in faktor nereligiozna komponenta duhovnosti. Zaposleni duhovnost razumejo široko. Enodimenzionalni konstrukt duhovne oskrbe izkazuje percepcijo zaposlenih, ki duhovno oskrbo razumejo širše od zgolj religiozne. Zagotavljanje splošne duhovne oskrbe je inheretni del holistične oskrbe. Da bi jo osebje lahko zagotovilo, potrebuje specifična znanja, ki se razvijajo z izkušnjami vzpostavljanja odnosov s stanovalci in njihovimi bližnjimi ter oblikovanjem lastnih stališč do najtežjih vprašanj, s katerimi se človek srečuje ob iztekajočem se življenju,« pojasnjuje Irena Švab Kavčič.

Doktorandka ugotavlja še, da duhovna oskrba, ne le v Sloveniji, še ni integrirana v oskrbo hudo bolnih in umirajočih. »Priprava negovalnih in individualnih načrtov v domovih za starejše pogosto ne zajame duhovne oskrbe. Tradicija medicinskega modela obravnave človeka je zlasti pri dokumentiranju še vedno preveč prisotna, dodatno oviro za dokumentiranje duhovne oskrbe predstavlja še pomanjkanje standardiziranega izrazoslovja.«