Vedno več ljudi rekreativno ukvarja s tekom in kolesarstvom, pri katerih je poleg ugodnih učinkov na zdravje tudi večja verjetnost za nastanek mehkotkivnih preobremenitvenih poškodb. »Pri omenjenih športih je najbolj izpostavljen kolenski sklep, pri katerem lahko pride do nastanka sindroma iliotibialnega trakta, ta pa spada med preobremenitvene poškodbe, ki lahko nastanejo zaradi biomehaničnih in trenažnih nepravilnosti," pojasnjuje Matic Vesel. 

Zdravljenje preobremenitvenih poškodb, med katere sodi tudi SITT, je predvsem konservativno. Osnovni princip konservativnega zdravljenja je zgoden začetek zdravljenja, ki zajema zmanjšanje bolečine, kontroliranje in zmanjševanje vnetja, facilitacijo tkivne regeneracije ter spremljanje in prilagajanje aktivnosti. 

V akutni fazi je glavni cilj opustitev oziroma prilagoditev aktivnosti ter druge metode za zmanjševanje in lajšanje bolečine ter lokalnega vnetja. Koristne metode, ki pomagajo pri zmanjšanju vnetja, so krioterapija, fonoforeza in iontoforeza. Vnetje se pogosto zdravi tudi z medikamentozno terapijo, ki zajema nesteroidna protivnetna zdravila in redkeje še injekcije kortikosteroidov v najbolj boleč predel. »Večina pacientov popolnoma okreva v šestih tednih konservativnega zdravljenja. V redkih primerih, ko težave in simptomi vztrajajo dlje kot šest mesecev, se uporabi kirurško zdravljenje,« pravi diplomant. 

Najučinkovitejše fizioterapevtske tehnike, ki se uporabljajo pri zdravljenju sindroma iliotibialnega trakta so udarni globinski valovi, manualna terapija, terapevtska vadba, ultrazvočna terapija, miofascialno valjčkanje in suho iglanje sestavljajo pester nabor fizioterapevtskih tehnik, ki pripomorejo k izboljšanju stanja pri pacientih s SITT.