“Po pregledu literature je bilo ugotovljeno, da obstaja kar nekaj raziskav, ki kažejo, da si več kot polovica anketirancev želi umreti doma, če bi jim zdravstveno stanje to dopuščalo. Prav tako si vsak paliativni pacient ne more privoščiti bivanja v domu za starejše občane oziroma jeobremenjenost bolnišnic previsoka,” poudarja diplomantka in izpostavlja, da je pri paliativnih pacientih pomembna predvsem kvaliteta preostalega življenja, kjer sta samostojnost in omejitev bolečin bistvena ter ima lahko fizioterapija na pacientovo življenje močan pozitiven vpliv.

Cilj paliativne oskrbe je doseganje dobre smrti, med katero v sodobni zahodni kulturi sodijo: smrt brez bolečin, odkrito priznanje neizbežne smrti ter smrt doma, v krogu družine in prijateljev.

“Fizioterapija je metoda zdravljenja, ki jo nudijo fizioterapevti osebam in populaciji za obnovitev, razvoj in vzdrževanje maksimalne funkcionalne in gibalne sposobnosti. S svojimi metodami pomagajo osebam v kateremkoli starostnem obdobju in skozi celotno obdobje življenja. Metode se izvajajo, ko je gibanje in delovanje organizma ogroženo zaradi staranja, bolečine, bolezni, poškodbe ali dejavnikov okolja. Jane Toot je prva fizioterapevtka, ki je leta 1982 opisala pomen fizioterapije v paliativni in hospični oskrbi. V svojem delu je izpostavila vlogo fizioterapevta kot učitelja svetovalca ter člana tima. Vloga fizioterapije v hospicu je lajšanje bolečine s fizioterapevtskimi metodami, lajšanje respiratornih simptomov, zmanjšanje edema okončin, vzdrževanje ali ponovna vzpostavitev mobilnosti,” pripoveduje diplomantka.

Raziskava diplomantke Daše Leskovar je pozkazala, da se fizioterapevti strinjajo, da je fizioterapija v paliativni oskrbi pomembna, saj lahko protibolečinske metode in znanje fizioterapevtov o funkcionalnem gibanju pozitivno vpliva na paliativnega pacienta v domačem okolju.