»V zadnjih desetletjih povsod v razvitem svetu, tudi v Sloveniji, narašča delež starejšega prebivalstva, kar je povsem posledica nizke rodnosti ter doseganja visoke starosti prebivalcev. Eurostatove projekcije prebivalstva kažejo, da bo do leta 2025 več kot 20 odstotkov evropskih prebivalcev starih 65 let ali več, leta 2050 bo starejših od 65 let že vsak tretji prebivalec,« piše Bonejeva.

Preostali članek pa v nadaljevanju:

Domovi za starejše in pomoč na domu

Raziskave kažejo, da je med starejšimi četrtina takšnih, ki zaradi različnih zdravstvenih težav ne morejo skrbeti sami zase in so odvisni od tuje pomoči. V slovenskem prostoru imajo na področju skrbi za starejše, ki potrebujejo oskrbo in nego, najdaljšo tradicijo institucionalne oblike socialnega varstva, ki vključujejo namestitev, oskrbo in nego v institucijah, kot so domovi za starejše. Med skupnostnimi oblikami socialnega varstva pa je najbolj razširjena storitev pomoč na domu.

Namenjena je tistim starejšim, ki potrebujejo pomoč pri temeljnih vsakodnevnih opravilih, gospodinjsko pomoč in pomoč pri ohranjanju socialnih stikov. Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013-2020 predvideva krepitev takšnih skupnostnih oblik in programov socialnega varstva, ki uporabnikom omogočajo, da še naprej živijo v domačem okolju. Zaradi gospodarske krize pa si vse več starejših, onemoglih ljudi ne more privoščiti plačljivih storitev, zato zanje skrbijo svojci. Za kakovostno bivanje starejših, ki so vključeni v omenjene programe, in za tiste, ki so v domači oskrbi, je treba sprejeti nacionalni sistem za dolgotrajno oskrbo, ki bo vsebinsko sodoben in celovit in v katerega bodo povezane vse potrebne zdravstvene in socialne storitve in programi, ki bodo enovito financirani.

Tri četrtine starejših pa povsem samostojno skrbijo sami zase in za druge. Za to največjo skupino starejših se v modernih lokalnih skupnostih organizirajo in vzpostavljajo preventivne socialne storitve in programi, kot so dnevni centri aktivnosti za starejše. Prvi je bil vzpostavljen pred desetimi leti v Ljubljani, danes jih pod vodstvom strokovnih sodelavcev v glavnem mestu deluje že šest, po eden sta v Kopru in Mariboru.

Dokaz za to, da lahko takšen center deluje tudi v podeželskem okolju, je bil projekt v občini Starše, kjer je dnevni center aktivnosti po zgledu ljubljanskih deloval skoraj dve leti. V dnevne centre se vključujejo aktivni posamezniki in posameznice, ki se zavedajo, da lahko sami veliko storijo za ohranjanje fizičnega in psihičnega zdravja, in ki ne želijo biti socialno izključeni ter potisnjeni na obrobje družbenega življenja. Ker so za zdravo staranje pomembne telesna in miselna aktivnost ter socialna vključenost, ponujajo v centrih storitve in programe, ki pomagajo starejšim na vseh treh področjih. Različne oblike telesne vadbe ohranjajo telo v primerni kondiciji. Učenje računalništva in tujih jezikov prinaša nova znanja, istočasno pa blaži motnje spomina in koncentracije. Udeležba na različnih delavnicah, predavanjih, v tečajih, krožkih in na medgeneracijskih druženjih pa preprečuje socialno izključenost.

Če so starejši aktivni na vseh treh področjih, ostanejo dlje zdravi, kar je pomembno vsaj na dveh ravneh. Na individualni ravni pripomore samostojna skrb zase k ohranitvi pozitivne samopodobe posameznika, kar je tudi v starosti zelo pomembno. Drugi vidik se nanaša na raven celotne družbe in s tem tudi lokalne skupnosti, saj zdravi in aktivni starejši ne potrebujejo posebne oskrbe, opravijo pa, kar je velikokrat videti samoumevno ali pa spregledano, veliko neplačanega dela, kot so pomoč pri varstvu, vzgoji in izobraževanju mlajših družinskih članov, skrb za gospodinjstvo in dela okrog hiše, pogosto pa tudi skrb za onemoglega partnerja. Tako starejši prispevajo k družinskemu proračunu, s tem pa se, ker ne potrebujejo oskrbe in pomoči, prihrani pri proračunu države in lokalne skupnosti.

V tem kontekstu pomeni vzpostavitev dnevnih centrov v lokalnih skupnostih preventivo na področju skrbstva in zdravja za starejše. Izkušnje vsekakor kažejo, da se z vključevanjem v dnevne centre aktivnosti izboljšuje kakovost življenja starejših v mestih in na podeželju, ohranja se zdravje, kar pomeni manj pritiska na zdravstvene ustanove, preprečujejo se različne stiske in težave, krepita se medgeneracijsko povezovanje in sodelovanje, v skupnosti se ponovno poraja solidarnost, ki se je v zadnjih desetletjih porazgubila.

Dnevno varstvo

Seveda pa je odvisno od posamezne lokalne skupnosti, koliko je pripravljena prisluhniti potrebam starejših in nameniti sredstva za vzpostavitev in delovanje takšnih centrov. Ne nazadnje tudi omenjena resolucija predvideva razvoj podpornih mehanizmov, ki bodo v pomoč in spodbudo občinam pri razvoju in vzpostavitvi novih oblik socialnovarstvenih programov in storitev. Mednje bi poleg dnevnih centrov aktivnosti gotovo sodila še storitev dnevno varstvo za starejše.

Storitev je namenjena tistim starejšim, ki potrebujejo varstvo v času odsotnosti svojcev ali skrbnikov in se vsakodnevno vračajo v domače okolje. V varstvu so jim zagotovljeni prehrana, zdravstvena in socialna oskrba, socialna integracija in razvedrilo. Ta oblika ponudbe razbremenjuje svojce in skrbnike, jih varuje pred izgorevanjem, uporabnikom pa podaljšuje bivanje v domačem okolju. V Sloveniji se program dnevnega varstva izvaja le v okviru nekaterih domov za starejše, sodobne lokalne skupnosti, v katerih organizacijsko in izvedbeno poteka glavni del oskrbe za starejše, pa bi si morale prizadevati za pridobitev koncesije za vzpostavitev storitve dnevnega varstva za starejše v svojem okolju.

Tudi na letošnji skupščini Gerontološkega društva Slovenije je bila dana pobuda, da se v iskanje rešitev na področju starostnega varstva na lokalni ravni vključijo odločevalci, raziskovalci in praktiki ter da se začne povezovanje disciplin, pristopov in sistemov v prid staremu človeku, ki potrebuje celovito oskrbo, ki prihaja iz enega centra. Takšen gerontološki center bi deloval v okviru lokalne skupnosti in poleg storitve pomoči na domu vključeval tudi nove oblike, kot so dnevni centri aktivnosti in dnevna varstva, ter tako povezoval socialne, zdravstvene in servisne storitve.

Poleg potrebe po organizaciji različnih oblik in vsebin na področju kakovostnega bivanja starejših se pojavlja tudi potreba po večjem številu usposobljenih kadrov, predvsem strokovnjakov, ki imajo teoretična znanja in izkušnje iz prakse, da bodo kakovostno skrbeli za vse številnejšo staro populacijo. Takšno potrebo so prepoznali na samostojni visokošolski izobraževalni ustanovi Alma Mater Europaea, Evropski center Maribor, kjer so oblikovali izobraževalni program Socialna gerontologija na vseh treh ravneh visokošolskega izobraževanja. Vključene v izobraževanje spodbujajo k povezovanju praktičnega dela, raziskovanja in poučevanja, vključno s publiciranjem izkušenj in spoznanj. Na nedavni, 3. mednarodni znanstveni konferenci Znanost in kultura za zdravo družbo, ki jo je organizirala Alma Mater, je bilo predstavljenih tudi veliko prispevkov, ki so izpostavili problematiko kakovosti življenja starih ljudi ter možne rešitve za izboljšanje. V skladu s svojo strategijo, ki podpira prenos znanstvenoraziskovalnih spoznanj v okolje, načrtuje fakulteta v sodelovanju z eno izmed zainteresiranih lokalnih skupnosti vzpostavitev modela dnevnega centra aktivnosti kot učnega centra. V centru bo potekalo praktično usposabljanje študentov socialne gerontologije, zdravstvene nege in fizioterapije kot socialno učenje ob interakciji z uporabniki. Center bo služil tudi kot primer dobre prakse predstavnikom številnih lokalnih skupnosti, ki načrtujejo podobne programe v svojih okoljih.

Pri izvedbi obsežnih in zahtevnih gerontoloških nalog bosta potrebni sodelovanje strokovnjakov različnih strok pri oblikovanju rešitev za obvladovanje staranja prebivalstva ter povezovanje institucij, ki imajo na področju staranja prebivalstva dolgoletno tradicijo, kot so Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, Gerontološko društvo Slovenije, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zveza društev upokojencev Slovenije ter seveda lokalna društva upokojencev, kamor bodo znanja in pobude tudi usmerjeni. Z ocenjevanjem prakse in stanja na terenu, z razvojem in promocijo novih modelov je treba vključevati ideje o alternativnih oblikah bivanja za starejše tudi v nacionalne strategije staranja.

Glede na to, da je staranje evropski fenomen, pa je še posebno zanimivo tudi vprašanje organiziranja na transnacionalnem nivoju s sodelovanjem z državami s podobno socialno in kulturno tradicijo. 

DEMOGRAFSKE NAPOVEDI ZA SLOVENIJO

Po zadnjih podatkih Statističnega urada RS živi v Sloveniji nekaj več kot 2,062.000 prebivalcev. Do leta 2045 naj bi nas bilo nekaj več kot 2,076.600, od tega naj bi bilo 29 odstotkov starejših.

Ob povečanju deleža prebivalcev, starih 65 ali več let, se bo v prihodnosti zelo povečal delež starih 80 ali več let. Delež teh najstarejših med prebivalstvom se bo do leta 2060 z današnjih 4 odstotkov povečal na več kot 12 odstotkov. Ta skupina starejših pogosto potrebuje pomoč v vsakodnevnem življenju in nemalokrat tudi intenzivnejšo zdravstveno oskrbo.

Po različnih scenarijih naj bi bilo leta 2060 v Sloveniji od dolgotrajne oskrbe odvisnih okrog 13 odstotkov prebivalcev, od tega tretjina od oskrbe v formalni obliki, dve tretjini pa od neformalnih oblik dolgotrajne oskrbe. Izdatki za dolgotrajno oskrbo bodo predstavljali približno 3 odstotke BDP (leta 2010 1,4 odstotka). Stroški dolgotrajne oskrbe se bodo povišali tudi zaradi večjih potreb po osebju in hkrati pomanjkanja osebja ter s tem višjih sredstev za plače delavcev v tej dejavnosti.

PONUDBA GLEDE NA POTREBE

Koncept delovanja dnevnih centrov aktivnosti je pripravil Marjan Sedmak, predsednik Mestne zveze upokojencev Ljubljana ter predsednik Evropske federacije organizacij upokojencev. Pravi, da se na evropski in tudi na nacionalni ravni zavzemajo za t. i. zveznost ponudbe storitev. Takšna ponudba storitev bi se morala glede na različne potrebe starejših stopnjevati v skladu z naraščanjem njihove potrebe po pomoči. Tako bi si sledili svetovalnice, dnevni centri aktivnosti, dnevno varstvo, oskrba na domu, domsko varstvo in paliativna oskrba.

V publikaciji, ki jo je v okviru projekta WeDO pripravilo Evropsko partnerstvo za dobro počutje in dostojanstvo starejših, je zapisano, da "morajo biti storitve za starejše, ki potrebujejo oskrbo in podporo, organizirane tako, da zagotavljajo zveznost ponudbe storitev za čas, ko jih človek potrebuje, in še zlasti, ko se morajo odzivati na dolgoročne potrebe v skladu s pristopom do življenjskega cikla. To daje starejšemu možnost, da se opira na povezano in neprekinjeno pahljačo storitev od začetnih posegov, oskrbe in podpore do paliativne oskrbe, pri čemer storitev ni prekinjena. Ponudniki storitev morajo sodelovati, da bi olajšali prehode med različnimi oskrbovalnimi storitvami in okolji, ko se potrebe povečujejo."

Z določitvijo standardov in normativov pristojnega ministrstva ter ob predpostavki, da lokalne skupnosti razpolagajo z nepremičninami, ki so neizkoriščene, bi bilo možno navedene storitve in oblike vzpostaviti z zmernimi stroški ter tako poskrbeti za kakovostno bivanje in različne potrebe starejših v domačem okolju.