"Kako pomemben je lahko študij socialne gerontologije, ki je pri nas mogoč le v Mariboru (naslednja fakulteta s tem programom je oddaljena 800 kilometrov), smo izvedeli iz zanimive razlage dr. Špele Režun. Ravno v ponedeljek je namreč prva v Sloveniji doktorirala iz socialne gerontologije na samostojnem visokošolskem zavodu z več fakultetami Alma Mater Europaea - ECM," je v uvodu zapisal novinar Toni Perić.

Celoten članek pa v nadaljevanju. »O pomembnosti razumevanja tega področja govori primerjava generacij. Danes so v domovih za ostarele ljudje iz generacije, ki je navajena biti zadovoljna že z malim. Naslednja generacija, to je že generacija naših staršev, pa bo imela bistveno drugačna, višja pričakovanja.«

Dr. Režunova je doktorirala z naslovom Sprememba paradigme delovanja slovenskih domov za starejše v potrebo uporabnika.

Kako bi to po domače razložili?

»S tem, da inštitucije niso same sebi namen, ampak so namenjene uporabnikom. Slednje se je v Sloveniji izrodilo. Še vedno nimamo zakona o dolgotrajni oskrbi, sistem socialnega varstva pa je zastal in zaspal leta 1992, ko se je pisala prva zakonodaja. Na področju socialnega varstva imamo zakone, zakon o duševnem zdravju, recimo, še iz časov bivše države. Družba pa se stara in v doktoratu tudi ugotavljam, da če hočemo poskrbeti za starejše, moramo najprej spremeniti sistem financiranja. Zdaj čakamo zakon o dolgotrajni oskrbi.

Vaši predlogi?

»V tujini, recimo, ni sistema, po katerem bi svojci financirali bivanje starejših v domovih, temveč v aktivnih letih plačuješ skromni prispevek, kot nekakšno zavarovanje, za čas, ko boš potreboval dolgotrajno oskrbo. Temeljno vprašanje je, kakšna je ta dolgotrajna oskrba.

Ko je naša babica zbolela, bi potrebovala 24-urno oskrbo in edina rešitev je bil dom za starejše. Ko so se težave ponovile, je rekla, da ne gre v dom, ker jo bodo tam naredili bolno in bo samo umrla. Te njene besede sem napisala v uvod doktorata. S to družbeno sliko domov za starejše pa nekaterim delamo krivico, saj nekateri direktorji hodijo po svetu in se učijo, kako stvari narediti boljše.«

Ker doslej nismo imeli sistema, po katerem bi vsak sam poskrbel za dolgotrajno oskrbo, se bomo ves čas vrteli okrog dejstva, da denarja ni. Kje ga dobiti?

»Tudi zato ali ravno zaradi tega so v ospredju moje raziskave in doktorata direktorji in zaposleni v zavodih. Kako kljub temu, da sistema ni mogoče hitro in preprosto spremeniti, vendarle dosežemo, da zaposleni naredi komu kaj dobrega ne zgolj zaradi denarja. V raziskavi je vključenih 354 zaposlenih v zavodih in spraševala sem jih, kaj si oni želijo, ko bodo stari. V dveh tretjinah primerov si želijo prijaznega oskrbovalca in ne oskrbovalca, ki bo visoko izobražen, strokoven.«
Velikanske razlike

Pa vendarle so razlike med domovi takšne, da nekateri končajo na naslovnicah časopisov, torej negativno izstopajo.

»Dobro in vzorno je samo tam, kjer so zaposleni vključeni v načrtovanje od samega začetka - če hočete, od snažilke do direktorja. Vsi imajo svoj elektronski naslov, računalnik je splošno dostopen, v domu je neka kultura skupnosti. V takšnih najboljših domovih je direktor skupaj z zaposlenimi dosegel takšen odnos, da tudi zaposleni v zdravstveni negi, recimo, priskočijo na pomoč pri razdeljevanju hrane, da oskrbovanci dobijo še tople krožnike.«

Kako to doseči?

»Tako, da tisti, ki vodi dom, uskladi pričakovanja s tistimi, ki jih vodi. Da je to delo nekakšno poslanstvo.«
Dr. Špela Režun je najprej doštudirala ekonomijo in iz ekonomije tudi magistrirala. Sedem let je delala v gospodarstvu, ko pa je prvič postala mamica, se ji je ponudila možnost zaposlitve blizu doma in tako danes dela kot direktorica varstveno de- centra Zagorje ob Savi.

»Preprosto sem morala nadaljevati študij, ker sem potrebovala poglobitev ekonomskih znanj s socialo. Sama pa sem skušala ugotoviti, kateri vzvodi pomagajo zaposlenim, da svoja pričakovanja poenotijo s poslanstvom ali s pričakovanjem organizacije.

Med doktorskim študijem, ki sem ga začela leta 2012 pri profesorici ddr. Mariji Ovsenik, s katero sem sodelovala že prej, sem spoznala, da je mogoče spremeniti zelo veliko - samo aktiven moraš biti.
Ravno takrat je zbolela naša babica, ki ni hotela v dom, in zaradi nje sem od prvega dne vedela, kaj bo tema mojega doktorata. Sprememba paradigme delovanja slovenskih domov za starejše v potrebo uporabnika.