»Avtizem je vseživljenjska motnja, ki jo je danes mogoče prepoznati že pred otrokovim prvim letom starosti. Čim bolj zgodnje prepoznavanje in obravnava otroka sta ključna za bolj pozitivne rezultate posameznika v prihodnosti, a se v praksi še zmeraj poroča o nezadovoljstvu ter zahtevnih, dolgotrajnih postopkih ter pogosto neustreznih sistemih zgodnjega prepoznavanja in pomoči otrokom z avtizmom,« je jasna študentka, ki je magitrsko nalogo pripravila pod mentorstvom prim. izr. prof. dr. Jerneja Završnika, dr. med., spec. pediatrije in somentorstvom izr. prof. ddr. Helene Blažun Vošner.

Študentka je pridobljene rezultate razdelile v tri vsebinske sklope: 

·      zgodnje prepoznavanje in obravnava predšolskih otrok z avtizmom v razvojni ambulanti s centrom za zgodnjo obravnavo s strani strokovnjakov zgodnje obravnave, od teorije do prakse; 

·      multipla študija primerov z opisanimi izkušnjami staršev otrok z avtizmom; 

·      rešitve in predlogi izboljšav s strani strokovnjakov, zaposlenih v razvojni ambulanti s centrom za zgodnjo obravnavo. 

Temeljne ugotovitve in odprti problemi na področju otrok z avtizmom so porast motnje, manjko informacij, nepoenotenost sistemov pomoči in aktualne dileme, izzivi in vrzeli.

»V teoretični del naloge sem vključila najsodobnejše preverjene informacije o sodobnih praksah dela, kliničnih postopkih, aktivnostih, od prepoznave odstopanj do ustrezne dodelitve pomoči otroku,« pojasnjuje Pernekova in dodaja, da zajema veliko tujih in najnovejših informacij s področja majhnih otrok v povezavi z motnjoavtističnega spektra ter tako pomeni velik doprinos za slovensko literaturo. 

»Zavedati se je treba, da je avtizma doma in v svetu zmeraj več in postaja vedno večji javnozdravstveni problem. Prav zato se mora raziskovanje in pomoč  pri motnjah avtističnega spektra usmeriti v vse mlajše otroke, saj bomo le na tak način hitreje in bolj kakovostno pomagali otrokom in družinam,« je jasna diplomanka.

Rezultati naloge kažejo, da so se v Sloveniji predvsem od leta 2019 zgodile ključne spremembe zakonodaje, ki po zgledu in priporočilih iz tujine tudi v slovenski prostor vpeljujejo priporočene spremembe, posodabljajo pa se postopki klinične prakse.