Z delom povezane mišično-skeletne težave so pogosta težava zdravstvenega osebja, med katerimi je najvišje tveganje za njihov nastanek pripisano medicinskim sestram. »Namen raziskave je bil ugotoviti razširjenost in najpogostejše z delom povezane mišično-skeletne težave pri srednjih medicinskih sestrah in zdravstvenih tehnikih v bolnišnicah ter raziskati povezanost nekaterih dejavnikov tveganja, telesne aktivnosti, poznavanja in upoštevanja ergonomskih in biomehanskih načel s pojavnostjo mišično-skeletnih težav. Prav tako sem želela raziskati tudi vlogo fizioterapevtov in njihovo vključenost v izobraževanja srednjih medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov glede ergonomskih in biomehanskih načel,« pojasnjuje študentka in dodaja, da je pojavnost mišično-skeletnih težav visoka. Kljub temu, da je bila več kot polovica anketirancev seznanjena z omenjenimi načeli, je bilo ugotovljeno, da jih večina pri delu redno ne upošteva. Večina anketirancev tudi ni redno telesno aktivnih. »Preventivni ukrepi se morajo zato nanašati na ergonomijo in spodbujanje redne telesne aktivnosti, kjer imajo kot promotorji zdravja pomembno vlogo fizioterapevti,« izpostavlja Kamerjeva.

Skladno z ugotovitvami drugih avtorjev so med vsemi zdravstvenimi delavci medicinske sestre uvrščene med najbolj ogrožene poklice za razvoj mišično-skeletnih težav, z največjo razširjenostjo. »Najpogostejši predeli telesa, kjer anketirane srednje medicinske sestre in zdravstveni tehniki najpogosteje občutijo mišično-skeletne težave, povezane z delom, so ledveno-križni del hrbtenice, sledi ramenski obroč in vratni del hrbtenice,« pojasnjuje študentka in nadaljuje, da je bilo v raziskavi ugotovljeno, da imajo največ težav ravno anketiranci, ki se s telesno aktivnostjo oziroma telesno vadbo ne ukvarjajo redno.

»Bistvenega pomena je, da se aktivno vključujejo v proces promocije zdravja na delovnem mestu, saj pogosto ne upoštevajo načel, ki se nanašajo na izogibanje pripogibanju naprej, ramena in medenico pri aktivnostih dvigovanja in premeščanja najpogosteje ne vzdržujejo v ravni liniji, ne izogibajo se zasukom ter ukrivljanju hrbta in pred naporom redko napnejo trebušne mišice, kar lahko prispeva k večji pojavnosti bolečine v ledveno-križnem delu hrbtenice. Bolečino v ramenskem obroču in vratu lahko pri anketiranih pojasnimo z ugotovljenim pogostim opravljanjem dela z rokami nad višino ramen, stegovanjem rok in opravljanjem dela na dolgi ročici ter nezadrževanem glave v dvignjenem in vzravnanem položaju med izvajanjem dvigovanja in premeščanja bolnikov,« opozarja Tanja Kramer in meni, da je medicinske sestre, zaposlene v bolnišnicah, potrebno bolje seznaniti s pomenom in koristmi redne telesne aktivnosti in vadbe ter jih spodbuditi k izvajanju le-te, kjer imajo v sklopu promocije zdravja pomembno vlogo fizioterapevti. »Fizioterapevti nimajo pomembne vloge le v sklopu kurative, pač pa tudi na področju preventive, saj s sodelovanjem na izobraževanjih posredujejo pomembne informacije v povezavi s preprečevanjem z delom povezanih mišično-skeletnih težav in spodbujajo promocijo zdravja,« še zaključi.