Doživljanje Afrike skozi fizioterapijo je bilo izjemno. Bila sem v enem najrevnejših predelov na zahodu Gane, kjer je kriza del vsakdana in se zaradi pomanjkanja sredstev ter izobraževanja pogosto izvaja samo tradicionalna medicina.

Zame osebno je bila odprava res dragocena izkušnja, saj je moj cilj v prihodnosti delati za mednarodne humanitarne organizacije na območjih, ki so jih prizadeli konflikti ali katastrofe.

Bila sem del ekipe petih prostovoljcev Fizioterapevti brez meja, ki smo delo opravljali v kliniki Larabanga in na terenu. Pri obiskih na domu smo se vglavnem srečevali s hujšimi telesnimi okvarami. Šlo je za bolnike, ki nimajo dostopa do zdravstvenih storitev oz. fizioterapevstkih oblik rehabilitacije, pač pa se poslužujejo zgolj tradicionale medicine.  

Želim deliti zgodbo 20-letnega mladeniča Yahaya, ki se mi je močno vtisnil v spomin. Zadnjih 10 let ga spremljajo hude bolečine, ki jih je povzročil padec z drevesa v otroštvu. Po operaciji zaradi zloma stegnenice na obeh koncih se je v tem času v oddaljeno bolnišnico na pregled vrnil le enkrat. Njegova mati Mariam, mati samohranilka, je skrbela zanj po svojih najboljših močeh, a zaradi pomanjkanja sredstev in resnih zdravstvenih težav, s katerimi se je soočala sama, Yamayeva poškodba ni bila ustrezno oskrbljena, zato se je razvila okužba v kostnem mozgu.  

Revščina pogosto pomeni pomanjkanje higiene in tudi pomanjkanje izobrazbe. Njegova ljubeča mati se je za pomoč obrnila na tradicionalno medicino, saj je mislila, da bo vroča voda očistila okužene odprte rane. Zame je to spoznanje predstavljalo kulturni šok, vendar sem se trudila, da tega ne bi obsojala, temveč jo poskušala podučiti. Yahaya je moral zadnjih 5 mesecev zaradi neznosnih bolečin in nezaceljenih ran prekiniti šolanje. 

Yahmayi je vsak najmanjši gib predstavljal neznosne bolečine. Nujno je potreboval pregled zdravnika, zato smo pristopili na pomoč in organizirali ter financirali pregled pri ortopedu v učni bolnišnici Tamale, približno tri ure vožnje od Larabange.

Sledil je nov pretresljiv prizor. V utesnjeni, zatohli zdravniški ordinaciji se je gnetlo približno 15 ljudi. Na ustnicah so izgovarjali grozljivo besed : »Amputacija«. Zdravnik je bil naravnost šokiran nad obsežnostjo okužbe kosti. Glavica stegnenice je bila zraščena z medenično jamico. Vztrajno in potrpežljivo smo prosili za čimprejšnjo operacijo, s katero bi očistiti absces od okužbe kosti, nato pa bo sledila operacija zamenjave kolka. 

Zavarovanje v Gani bi krilo prvo operacijo, vendar je bilo treba zagotoviti ves medicinski material, potreben za operacijo. Cena vseh teh artiklov (kateter, sterilna gaza, kirurške rokavice, intravenska tekočina, dezinfekcijska tekočina, morfin itd.) je znašala približno 180 evrov. Strošek je bil za nas dosegljiv, domačini pa si ga lahko le redkokdaj privoščijo. Priskrbeli smo mu tudi bergle, ki so nam jih podarili naši prijatelji iz Hrvaške in Slovenije. Spal je na tleh, kar je bilo glede na njegovo stanje precej težko, zato smo našli in podprli lokalnega mizarja, da mu je naredil posteljo, da je lahko normalno ležal.

Yahayevemu telesu je primanjkovalo tudi beljakovin in njegovi krvni izvidi so bili šokantni.

Nekaj dni preden je Yahaya prišel v bolnišnico na sprejem še vedno nismo imeli krvodajalca za operacijo. Njegova mama in naš mentor Isaac nista opravila testiranja darovalcev. Kot se pogosto zgodi, je raven hemoglobina ljudi zaradi prehranskih težav prenizka, da bi opravili presejanje. Stopila sem v stik z gansko nacionalno krvno službo v Akri, medtem ko je Isaac na drugi strani poskušal najti ljudi, ki bi jim lahko plačali za darovanje krvi, kar pa je pri njih nezakonito, vendar je edini način, da so ljudje pripravljeni pomagati. Dobili smo pozitiven odgovor za transfuzijo, vendar se je čas moji ekipi v Gani iztekel. Morali bi se vrniti nazaj v Evropo. S Klaro sva ostali v Gani! 

Vrnili sva se v Tamale, da bi spremljali operacijo. Operacija je dobro uspela in nekaj dni po tem je bil Yahaya že v rokah fizioterapevta Martina, s katerim sva izmenjali nekaj znanja in pogledov na fizioterapevtske prakse. Čez dva tedna smo prejeli izvide krvi in kosti, da bi za osteomielitis predpisali specifičen antibiotik, nato pa bi Yahaya lahko odpustili v domačo oskrbo. Trenutno ga ne boli več, kar je uspeh, vendar še vedno spremljamo njegovo jemanje zdravil in ustrezno previjanje ran, preden se vrne na pregled v bolnišnico.

Soočili smo se z več primeri, vendar nas je ta čustveno najbolj zaznamoval. Ta zgodba mi je pomagala razumeti, kako kultura in socialno-ekonomski pogoji vplivata na kakovost življenja nekoga, ki obupno potrebuje ustrezno zdravstveno oskrbo. Naučila sem se delovati brez ustrezne opreme in zdravil. Nikoli ne bo pozabljeno!