“Nismo roboti, ki vse počnejo na enak način”


Pogovarjali smo se z Jeleno Katalino Horvatič, ki je del specializacije s področja nevrofizioterapije opravila v Londonu, o tem, zakaj je tako pomembno pravilno rokovati z dojenčki, o pomanjkanju nevrofizioterapevtov v Slovenij, o vedno večjem številu novorojenih otrok, ki potrebujejo nevrofizioterapijo. Horvatičeva je predavateljica na Alma Mater Europaea - ECM.

Kako dolgo sodelujete z Alma Mater Europaea? Kaj vas je pritegnilo k sodelovanju?

Z Alma Mater Europaea sodelujem od leta 2012. Takrat me je vodja katedre za fizioterapijo Mladen Herc povabil k sodelovanju kot strokovnjakinjo iz prakse, in sicer na področju otroške nevrofizioterapije pri predmetu specialne teme v fizioterapiji. Povabilo sem sprejela kot izziv, saj rada delam kot strokovnjakinja na svojem področju in to znanje ter izkušnje podajam naprej našim bodočim sodelavcem v stroki.

Na katerih študijskih programih sodelujete in kaj je vaše delo na AMEU?

Sodelujem na študijskem programu Fizioterapija kot strokovnjakinja iz prakse, in to pri laboratorijskih vajah pri predmetu specialne teme v fizioterapiji I in II.

Drugače ste zaposleni v ZD dr. Adolfa Drolca kot nevrofizioterapevtka. Kako dolgo že opravljate to delo?

Kot nevrofizioterapevtka v ambulanti za otroke z motnjami v razvoju v ZD Maribor sem zaposlena od leta 2001, torej 13 let.

Kakšne so vaše izkušnje glede potreb po nevrofizioterapiji? Se pojavnost tovrstnih motenj povečuje?

Vedno več otrok je napotenih na nevrofizioterapijo, čeprav odstotek otrok s cerebralno paralizo ne narašča.  Je pa vedno več otrok, ki so nedonošeni, in prav zato tudi visoko rizični. To število narašča tudi v povezavi s tehnološkim in farmakološkim razvojem perinatalne medicine in posledično intenzivnim zdravljenjem novorojenčkov (nedonošenčkov, zahirančkov in drugih). Dodala bi, da na nevrofizioterapiji obravnavamo otroke z dejavniki tveganja za razvojno motnjo ( nevrološke, ortopedske, genetske motnje).

Nevrofizioterapevtov Sloveniji primanjkuje. Kako rešujete večje potrebe po terapijah, kot jih lahko zaposleni v javnih zavodih nudite? Veliko jih obiskuje privatne nevrofizioterapije.

To je področje, ki je v fazi sprememb. Predlog za povečano število fizioterapevtov na tim v razvojni ambulanti je sprejet in je tik pred podpisom na Ministrstvu za zdravje. Včasih je veljalo za sprejemljivo, da je nevrofizioterapevtska obravnava zagotovljena enkrat na teden in v izjemnih primerih po dogovoru z zdravnikom  dvakrat na teden. Težko je opredeliti, kakšno intenzivnost zagotoviti, da bo dovolj za napredovanje v razvoju, saj je tudi razvoj genetsko pogojen, odvisen od vplivov različnih dejavnikov. Vsekakor je v prvih dveh letih po rojstvu smiselno obravnave povečati na dvakrat do trikrat na teden, saj je v tem obdobju mehanizem plastičnosti možganov najbolj izrazit. To pomeni, da se možgani v tem obdobju pod vplivom zunanjih (nevrorehabilitacija) in notranjih sil spreminjajo. Tudi reakcije drže dozorevajo v tem obdobju in pomembno je podpreti otrokov razvoj v okolju gravitacije v pravo smer, četudi zgolj z edukacijo staršev, ki z otrokom rokujejo 24 ur na dan, in sicer z ustreznimi metodami in tehnikami ali zgolj s sledenjem poteka razvoja. Starši želijo večkrat  poiskati intenzivnejše obravnave pri zasebnikih, saj so prepričani, da je to potrebno in tudi ugodni rezultati so hitreje vidni. Ali to drži, je zelo težko merljivo, ker skupine, ki ne bi bila vključena v obravnavo ni. Terapevtski pristop in obravnava otroka pri več strokovnjakih na področju fizioterapije lahko za njegov sistem dozorevanja in selekcije prilivov na telo pomeni eno veliko zmedo. Smiselno bi bilo v času dozorevanja živčevja in reakcij drže vztrajati le pri enem pristopu in ga samo v primeru, da ta ne deluje, poskušati zamenjati. Telesu je treba dati ustrezen priliv in dobiti nanj željeni odgovor.

Zakaj je zgodnja nevrofizioterapija tako pomembna? Kakšne so povezave med razvojnimi težavami dojenčkov in poznejšimi težavami v odrasli dobi?

Razvoj gibanja in drže se začne že s spočetjem in se nadaljuje po rojstvu v okolju gravitacije. Sam razvoj je determiniran genetsko in pod vplivi okolja, ne moremo ga prehiteti ne glede na intenzivnost obravnave. Pomembno pa je znati ga dobro opazovati, mu slediti in ga po potrebi usmerjati z ustrezno razvojno-nevrološko obravnavo. Otroka, ki ima razvojne težave ob rojstvu, kljub fizioterapiji lahko te pestijo tudi v odrasli dobi. Je pa gotovo teh težav manj in so lažje obvladljive, če je bil ustrezno voden. Tu bi mogoče omenila tudi otroke, ki nimajo razvojnih težav, vendar so zaradi neustreznega rokovanja staršev in okolice (npr. so posedeni, ko se sami še ne znajo posesti, postavljeni v prisiljene položaje v vozičkih, hojicah, gugalnikih in drugih pripomočkih) podvrženi kasnejšim težavam zaradi slabe drže, bolečinam v hrbtenici in lokomotornem aparatu. Če želimo dati otroku dobro popotnico za življenje,  mu je treba omogočiti zdrav gibalni razvoj, ki naj bo poln gibalnih izkušenj že v obdobju  prvih dveh let, ko se razvijejo vse gibalne sekvence prehoda iz ležečega položaja do stoje in hoje. Torej: dati otroka na tla na podlago, da bo lahko poizkušal vse sekvence gibanja, ko bo zanje sposoben, pač glede na individualni razvoj. Ne ga siliti v to, česar  ne zmore in za kar telo ni pripravljeno. Biti moramo potrpežljivi,  saj nismo roboti, ki počnejo vse na enak način. Gibanje je individualno, pestro in raznoliko. Stereotipi so samo v škodo.

Kateri so trenutno svetovni trendi v nevrofizioterapiji? Jim v Sloveniji sledimo?
 
Svetovni trendi v nevrofizioterapiji so različni, pač glede na metodo ali koncept. Še vedno je zelo priznan in razširjen Bobath koncept, ki ga izvajamo v razvojnih ambulantah po Sloveniji, metoda po Vojti, ki jo izvajajo v Stari gori, PNF koncept pri določenih patologijah, DNS- dinamična nevro-mišična stabilizacija in druge. Sama sem del specializacije opravila v Londonu in moram reči, da imamo v Sloveniji po zaslugi zakoncev Veličkovič, ki sta izobraževala terapevte in zdravnike v okviru European Bobath Asociation, zelo kvalitetno razvojno-nevrološko obravnavo otrok v ambulantah, oddelkih razvojnih vrtcev, zavodih in rehabilitacijskih ustanovah. Vsekakor se razvijajo novi pristopi z razvojem stroke, ki jim je treba slediti in se nenehno izobraževati. Trenutno imamo v Sloveniji nekaj otrok s CP po operativnem posegu na hrbtenjači, ki ga izvajajo v ZDA, in po posegu na mišicah, za katere je predvidena intenzivna rehabilitacija, ki jo zagotavljajo ustanove na terciarnem nivoju.